»Nekje jeseni 1989 mi je Vlado Kreslin ponudil, da skupaj z njim odigram nekaj romskih skladb na enem od njegovih koncertov v stari Ljubljani.«

»Sem bil to jaz, gospa!«

»Ko sem postala gospa Keček, se je okolica res drastično spremenila, kar naenkrat sem postala spoštovana gospa Keček, nihče mi več ni rekel, da sem čefurka, nihče me več ni žalil.«

»Vlada povsem ignorira pričakovanja, ki sem jih predstavila na zadnjem sestanku.«

»Poklical sem gospo Ireno Prijović in ji omenil, da bi bil Igor Šoltes lahko dober kandidat za direktorja Uradnega lista.«

»Te stvari prerastejo v legende. Potem več ne veš, ali je bilo res ali ni bilo res. Prvič, to je daleč nazaj, drugič, to so tista leta, ki so evforična, ko že tako ali tako ne veš, kaj je res, pa kaj ni res.«

»V tem času sem bila nadrejena gospe Tomc, ki je to očitno pozabila.«

»Poskusiš živeti čim bolj normalno, želiš si ... Da bi te ljudi še kdaj srečal, da jih ne bo naslednjič pol manj. To ni načrt, to je želja. Načrtujem ne nič, želim pa si marsikaj.«

»Ta njegova obširna muzikantska jata, ki bo priletela na oder, letos oplemenitena s štirimi imenitnimi pticami pevkami.«